FRANCE MORAVEC — Ko les zacveti
Začelo se je z lilijo za svetega Jožefa v cerkvici na Podkalncu. France Moravec jo je izdelal iz lesa, materiala, ki ga pozna že od otroštva. Iz te prve rože se je v zadnjih približno treh letih razvilo vztrajno raziskovanje cvetov in možnosti, kako njihove oblike prenesti v les.
Njegovo izhodišče je prava cvetlica. Poišče jo na domačem vrtu, pri sosedih ali v naravi, jo prinese domov in pozorno opazuje. Zanima ga, kako se cvetni list upogne, kako se listi sestavljajo v cvet in kaj daje posamezni rastlini njen značaj. Te oblike nato poustvari v tankih lesenih cvetnih listih. Pri tem se kaže njegova finomehanična natančnost: vajen je dela v majhnem merilu, potrpežljivosti in pozornosti do podrobnosti.
Sprva je predvsem sledil cvetlicam in jih poskušal čim bolj zvesto poustvariti. Sčasoma so iz posameznih cvetov začele nastajati vse svobodnejše, kiparske kompozicije. Njegov izraz se razvija, vendar ostaja povezan z resničnimi rastlinami. Narava mu še vedno daje izhodišče za vsako novo obliko.
Življenje ob naravi
Ta bližina naravi sega daleč onkraj ustvarjanja. Najraje je v gozdu, kamor pogosto odhajata skupaj z ženo. Skrb za gozd, čiščenje, delo z lesom in priprava drv za zimo so del njunega življenja. V letih je posadil mnoga drevesa in še danes razmišlja, kaj bi lahko posadil. V tem je skrb za prihodnost, ki presega čas posameznega človeka.
Podobno predanost z ženo namenjata vrtu. Zelenjavo vzgajata brez pesticidov, z veliko dela in vsakodnevne pozornosti. Gozd, vrt in les povezujejo njuno skupno življenje: delo z rokami, opazovanje narave in skrb za tisto, kar raste. Žena je nedvomno njegov steber, njuna globoka ljubezen in povezanost se redko najde med pari.
Povezuje ju tudi ustvarjalnost in ljubezen do cvetja. Žena iz pravih cvetlic oblikuje ikebane in cvetlične okrasitve, France pa cvetove poustvarja v lesu. Oba pozorno opazujeta naravo in vsak na svoj način njene oblike prenaša v svoje delo. Tako ima ustvarjanje rož v njunem domu dve podobi — eno iz živih cvetlic in drugo iz lesa.
Delavnost, poštenost, različne talenti, veselje in smeh – to je France. Vse življenje je predan družini, dva otroka sta našla svoje mesto blizu, saj se je ta ljubezen do družine in domačega kraja prenesla na naslednji rod. Vnuki ga naravnost obožujejo, tako kot on njih.
V srcu nosi svoj kraj še posebej romarsko cerkev Marije – martere božje na Žežlju, ki stoji nad vasjo kjer živi z družino in ga varuje.
Bolezen in ustvarjanje
Septembra 2024 je v njegovo življenje posegla diagnoza akutne mieloične levkemije — AML. Sledila sta dva meseca v bolnišnici, zdravljenje in negotovost. Dosegel je remisijo, zdravljenje pa se nadaljuje z rednimi mesečnimi cikli.
Lesene rože je začel izdelovati že pred boleznijo. Ustvarjanje je tako vstopilo v to zahtevno obdobje kot nekaj njegovega, kar ga povezuje z znanjem rok in dolgoletno ljubeznijo do narave.
Približno pol leta za njim je za rakom zbolela še žena. Ob lastni bolezni se je moral soočiti tudi s skrbjo zanjo. Njena bolezen ga je globoko zaznamovala in skrb za najbližje se je še poglobila. V tem času sta oporo našla tudi v veri in pri gospodu Tonetu, ki jima je veliko stal ob strani.
V njegovih lesenih rožah je mogoče začutiti tudi odsev osebnih doživljanj — čustev, skrbi in življenjskih preizkušenj, pa tudi ljubezni do žene, družine in ljudi, ki so mu blizu.
Rože podarja za rojstne dneve in ob drugih priložnostih ljudem, ki mu veliko pomenijo. Vsaka tako postane osebno darilo, izdelano z mislijo na človeka, ki ga bo prejel.
V njegovih cvetlicah se srečujejo znanje rok, natančnost finomehanika in pogled človeka, ki naravo pozna od blizu. Les, s katerim živi že od otroštva, dobiva nove, nežne oblike. In v njegovih rokah znova zacveti.
Življenjska in poklicna pot
France Moravec se je rodil leta 1951 v Beli krajini. Njegov oče je bil sodar in ob njem je spoznaval les ter delo z njim. Kot deček je izdeloval piščalke, frulice in drobne predmete iz leskove skorje. Ustvarjal je tudi med služenjem vojaškega roka, pozneje pa je ob poklicnih in družinskih obveznostih to delo večinoma počakalo do upokojitve.
Poklicno pot je začel v avtomehanični delavnici pri sorodniku. Pri Viatorju je delal kot mehanik tovornjakov in avtobusov, pri Novoteksu pa kot finomehanik ter se dodatno izobraževal tudi v tujini. Pozneje je približno petnajst do dvajset let deloval v zavarovalništvu kot uspešen lokalni zastopnik. Usvojil je tudi delo z računalniki in pri njem pomagal drugim.
Različna področja njegovega dela povezujejo natančnost, pripravljenost na učenje in predanost ljudem. Te lastnosti ga spremljajo tudi danes, ko svoje znanje in potrpežljivost namenja lesenim cvetlicam.
